Poplavo informacij (večino jih prejemamo brez sogovornika – mediji, splet, knjige,…) potem, ko pridemo v stik z drugimi, podajamo in izmenjujemo brez predaha. Postali smo izvedenci za prenašanje informacij, sporazumevanje iz »glave«. Ni pa pristnega sporazumevanja – sporazumevanja, ko smo s sogovornikom z vsem svojim bitjem.
Ena najdragocenejših in najmogočnejših daril, s katerim lahko obdarimo sočloveka je to, da mu resnično prisluhnemo, da ga poslušamo tiho, z zanimanjem, z vso pozornostjo in da se mu povsem posvetimo.
Zveni preprosto, a če smo iskreni, soljudem običajno ne prisluhnemo tako celovito.
Običajno poslušamo tako, da smo fokusirani nase – poslušamo le besede in se sprašujemo: »Se strinjam?«, »Kje se strinjam?«, »Kje se ne strinjam?«, »Kaj bom rekel?«.
In zakaj je težko poslušati?
Kot je pokazala raziskava Mednarodne zveze za poslušanje (International Listening Association), misli nas želijo prehiteti, sposobne so več procesiranja, ogromno se nam jih podi po glavi.
- Za poslušanje porabimo 45% svojega časa
- 75% tega časa smo raztreseni, prezaposleni, pozabljivi
- Pozornost, ki jo zmore odrasel človek v povprečju ohranjati med pogovorom, znaša 22 sekund.
- Takoj po tem, ko smo nekoga poslušali, se lahko spomnimo le še okoli 20% slišanega
- Le 5% ljudi se nas je kdaj učilo, kako prisluhniti drugim.
Ne glede na to, da je nekje v ozadju vsem jasno, da so odnosi osrednjega pomena, tudi v delovnem okolju, jih postavljamo na zadnje mesto, namesto na prvo.
Vaša jutranja srečanja v službi potekajo s ciljem prebiti se skozi agendo, pozdravi, neformalni klepet pa so potrata časa? In ko vprašate sodelavca ali partnerja: »Kako si?«, res počakate, da vam odgovori in resnično poslušate, ker želite vedeti, kako je?
Si lahko prestavljate, kako bi bilo, če bi postavili odnose na prvo mesto? Če bi bili 100% posvečeni sogovorniku, ko z vami želi podeliti svoje dogodke, strahove, probleme,… itn.?
Ko prisluhnemo sogovornikom, jim ponudimo priložnost, da so brez strahu takšni, kot so.
Uspešni pogajalci več poslušajo kot govorijo. Prisluhnejo sogovorniku, posledično pa so tudi sogovorniki bolj pripravljeni poslušati njih.
ZGODBA: Ob koncu delavnice udeleženec stopi do izvajalke in ji začne svetovati, kako bi bilo bolje začeti eno izmed vaj. Sprva je želela pojasniti, zakaj je začela tako kot je…a se je nato ustavila in prisluhnila. Zavedala se je, da v resnici ponuja darilo.
5 IZHODIŠČ ZA POSLUŠANJE
1.) Najprej se moramo naučiti poslušati sebe, svoje misli, jih sprejeti in poslati naprej, da bomo sposobni slišati še kaj drugega od lastnih misli.
2.) Počakajte nekaj trenutkov, preden se odzovete. Nekaj sekund bo dovolj, da s pomočjo obvladovanja svojih misli, izberete pravilen odziv. Opomnite se, da poslušate zato, da bi se pravilno odzvali, ne zato, da bi čim hitreje odgovorili.
Razmišljujoče poslušanje pomeni, da se znate umiriti in počakati in biti potrpežljivi do sebe. Pomeni tudi to, da znate prisluhniti pravemu vprašanju.
3.) Poiščite stične točke. Verjetno vam ni tuja situacija, ko ste v pogovoru, ob prodaji, pogajanju čutili, da vas sogovornik ne razume in povedanega ne bo cenil ne glede na to, kaj boste rekli? Ste se kdaj znašli v situaciji, ko ste bili na drugi strani, ko ste blokirali povedano in niste želeli slišati in sprejeti povedanega? V takšnih okoliščinah ne bomo našli rešitev, zato je pomembno, da se osredotočimo na stične točke.
- Bolj ko se med seboj razumemo, manj se bojimo.
- Manj ko se bojimo, bolj si zaupamo.
- Bolj ko si zaupamo, bolj smo odprti.
4.) Kako pogosto se zgodi, da se »izklopite«, nehate poslušati, da bi sogovornika razumeli in sami pri sebi pričnete razpravljati o tem, kar domnevate, da bo povedal. Ali pa se čustveno odzovete že v prvem delu stavka, ki ga nekdo izreče? Skačete v besedo? – tudi to je posledica domnev.
Uspešnost našega poslušanje je odvisna od tega, ali znamo opustiti domneve. Vsak od nas ima lasten svet, s svojimi mislimi in čustvenimi »zemljevidi«, ki so nastali na podlagi preteklih izkušenj.
Podobno je, ko se prepustimo branju misli. Takrat presojamo namere in vzgibe drugih ljudi ter tako zgrešimo bistvo sporočila.
Kako opustiti domneve in branje misli? Ena od možnosti je, da se zavemo, da smo postali vedeževalka in domnevo sprejmemo, ter pozornost usmerimo nazaj k sogovorniku. Včasih pa boste morali zastaviti kakšno vprašanje in z njim razjasnili, ali so naše domneve pravilne. Poleg tega, bo takšno vprašanje sogovornik vzel kot poklon, saj tako ve, da ste tu – ne le fizično ampak s celim bitjem.
ZGODBA: 14-letni deček je nekega dne pri večerji naznanil, da so ga izbrali, da bo naslednjega dne poučeval svoj razred. Oče, strokovnjak za metode, poučevanje vojaštva, je izkoristil to čudovito priložnost, da bi pomagal sinu s svojim znanjem in izkušnjami. »Takole ravnamo v vojski, sin moj«, je rekel. »Najprej izberemo ciljne akcije, okoliščine in stopnjo dela. Zdaj najprej odloči, kakšno akcijo naj bi izvedli. In pomni, vsa vzgoja mora biti usmerjena v izvršitev, izvršitev, izvršitev.« Fanta to ni prav nič prevzelo. Rekel je samo: »Tako ne bo šlo, očka.« »Seveda bo. Vedno gre. Zakaj ne bo šlo?« »Zato,« je rekel fant, »ker naj bi imel uro o spolnosti.«
5.) Poskušajte pogledati globlje, namesto odgovorov se odzovite z odprtimi vprašanji.
Kdo je odgovoren za nasvet – tisti, ki nasvet daje, ali tisti, ki nasvet sprejema? Sogovornik takrat potrebuje nekoga, ki ga bo poslušal, razumel, mu postavljal vprašanja in ga tako od problema usmeril k cilju. Rešitev mora izbrati sam. To je največ, kar lahko storimo. Potem se bo čutil tudi odgovornega za svoja dejanja in njihove posledice.
ZGODBA: Prijateljica potoži drugi o nekem projektu, s katerim je zaposlena v svoji lokalni skupnosti. Vse gre narobe. Povsod vidi le težave. Prijateljica jo je poslušala, jo skušala razumeti in prišla do spoznanja, da za njenimi pritožbami gori globoka želja, da bi izboljšala življenje svoji skupnosti. Namesto, da bi se osredotočila na reševanje njenih težav, jo je raje vprašala:« Kako si se zapletla v ta projekt? Kaj je tisto, kar te je pritegnilo? Povej mi, kaj si obetaš in o čem sanjaš v zvezi z vašo skupnostjo? Ko je prijateljica odgovarjala na vprašanja je uvidela možnosti delovanja in v njej je vnovič zagorel plamen iskrenega navdušenja in vznemirjenja.